Kordaš Marjan

rojen 17. avgusta 1931 v Ćupriji;
zdravnik (dr. med.), dr. znanosti, redni profesor za patološko fiziologijo (v pokoju) na Medicinski fakulteti v Ljubljani;
rodil se je v Srbiji, od 1936 dalje pa je vseskozi živel v Sloveniji;
po maturi (I. gimnazija v Ljubljani) 1950 se je vpisal na Medicinsko fakulteto v Ljubljani (MF) in 1958 diplomiral kot dr. med. Potem ko je odslužil vojaščino, je 1959 začel delati na Inštitutu za patološko fiziologijo z nalogo, da – poleg pouka študentov medicine (predavanja, seminarji, vaje) – na tem inštitutu postavi laboratorij za elektrofiziologijo. Te raziskovalne metode se je učil na Department of Biophysics, University College London, 1964/65 (Research Assistant; štipendist WHO, 10 mesecev) in 1967/68 (Research Assistant; štipendist WHO, 4 mesece) ter 1970 v Marine Biological Laboratory, Woods Hole, ZDA (Research Fellow, štipendist Sklada Borisa Kidriča, 3 mesece). 1971 je doktoriral s temo Časovni potek toka motorične ploščice pri nevromuskularnem prenosu v skeletni mišici. 1973 docent, 1977 izredni profesor, 1979 redni profesor za patološko fiziologijo;
upokojil se je 1999. Funkcije na MF in na Univerzi v Ljubljani (UL): predsednik pododbora za sprejem novincev na MF (1986–1992); predsednik kadrovske komisije MF (1992–1994); član habilitacijske komisije UL (1992–1994 in 1998–1999); predsednik habilitacijske komisije UL (1994–1995 in 1995–1998);
za izrednega člana SAZU je bil izvoljen 6. junija 1995, za rednega člana pa 7. junija 2001;
za eksperimentalno delo na skeletni mišici je že 1966 na Inštitutu za patološko fiziologijo MF postavil laboratorij za mikroelektrofiziologijo in kot prvi v Evropi uporabil “metodo vpete napetosti” (voltage-clamp). Do nekako 1980 je osnovno metodo nadgradil v nekaj različic. V enem najbolj citiranih člankov iz 1969 je ovrgel dotedanje koncepte in nakazal, da se med živčno-mišičnim prenosom v postsinaptični membrani pojavi “ena sama prevodnost”, odvisna od količine sproščenega mediatorja. Tako se je zlagoma izoblikoval koncept o ionskem kanalčku oz. populaciji ionskih kanalčkov v živčno-mišičnem stiku. Sproščeni mediator nato sproži dogajanje, preko katerega se kanalčki preoblikujejo iz “zaprte” v “odprto” konformacijo. Rezultate svojega raziskovalnega dela je Kordaš sproti objavljal v mednarodnem prostoru, večinoma v indeksiranih revijah, nekaj pa tudi kot poglavja v knjigah.

Najpomembnejša dela s področja mikroelektrofiziologije:

Kordaš, M. (1969) The effect of membrane polarization on the time course of the end-plate current. J Physiol 204: 493–502;
Kordaš, M. (1970) The effect of procaine on neuromuscular transmission. J Physiol 209: 698–699;
Kordaš, M. (1972a) An attempt at an analysis of the factors determining the time course of the end-plate current. I. The effects of prostigmine and of the ratio of Mg2+ to Ca2+. J Physiol 224: 317–332;
Kordaš, M. (1972b) An attempt at an analysis of the factors determining the time course of the end-plate current. II. Temperature. J Physiol 224: 333–348;
Kordaš, M., Brzin, M., Majcen, Ž. (1975) A comparison of the effect of cholinesterase inhibitors on end-plate current and on cholinesterase activity in frog muscle. Neuropharmacology 14: 791–800;
Kordaš, M. (1977) On the role of junctional cholinesterase in determining the time course of the end-plate current. J Physiol 270: 133–150.

Citiranje do leta 1993:

Indeks citiranosti: 334. Čisti citati: 572. Vsi citati 634. Celotna bibliografija obsega preko 100 bibliografskih enot. Več kot polovica del obravnava problematiko pedagoškega dela na MF na dodiplomski in podiplomski stopnji.

Poleg eksperimentalnega dela se je Kordaš precej ukvarjal tudi s simulacijo fizioloških procesov. Za pouk patološke fiziologije krvnega obtoka je s sodelavci razvil ter že 1968 objavil analogni model krvnih obtočil. Po prodoru računalniških metod v splošno uporabo je 1987 ta analogni model krvnih obtočil digitaliziral ter dopolnil 1993 in 1996. Po upokojitvi, ko ni imel več možnosti za eksperimentalno delo, se je v celoti posvetil simulaciji fizioloških procesov. Namreč, fiziološke sisteme je možno ponazoriti s t. i. analognim elektronskim vezjem. Slednje pa je možno precej natančno analizirati s sodobno računalniško programsko opremo.

Najpomembnejša dela s področja simulacije fizioloških sistemov:

Kordaš, M., Trontelj, J., Leonardis, S. (1968) An electrical model of blood circulation. Med & biol Engng 6: 449–451;
Bošnjak, R., Kordaš, M. (2002) Circulatory effects of internal jugular vein compression: a computer simulation study, Med. Biol. Eng. Comput. 40: 423–431;
Dolenšek, J., Runovc, F., Kordaš, M. (2005) Simulation of pulmonary ventilation and its control by negative feedback. Computers in Biology and Medicine 35: 217–228;
Sever, M., Podnar, T., Runovc, F., Kordaš, M. (2007) Analog simulation of two clinical condition: (1) Acute left ventricle failure; (2) exercise in patient with aortic stenosis. Computers in Biology and Medicine 37: 1051–1062;
Dolenšek, J., Podnar, T., Runovc, F., Kordaš, M. (2009) Analog simulation of aortic and of mitral regurgitation. Computers in Biology and Medicine 39: 474–481;
Ribarič, S., Kordaš, M. (2011) Teaching cardiovascular physiology with equivalent electronic circuits in a practically oriented teaching module. Adv Physiol Educ 35: 149–160;
Sever, M., Ribarič, S., Runovc, F., Kordaš, M. (2011) Analog simulation of aortic stenosis. In: Masanori Hirota (ur.): Aortic stenosis – etiology, pathophysiology and treatment. InTech, Open Access Publisher, 2011, chapter 6, 75–88.

Nagrade in odlikovanja:

Nagrada Sklada Borisa Kidriča za raziskovalno delo (1976);
Plaketa Univerze v Ljubljani za pedagoško delo (1993);
Nosilec reda dela z zlatim vencem (1987);
Zaslužni profesor Univerze v Ljubljani (1999).