Dragana Laketić

AVTORICA
Dragana Laketić, rojena 1987 v Slovenj Gradcu. Maturirala na Srednji šoli za farmacijo, kozmetiko in zdravstvo v Ljubljani in na Gimnaziji na Ravnah na Koroškem. Študij hrvaškega, srbskega in makedonskega jezika in književnosti ter slovaškega jezika in književnosti. Vodilna sodelavka v Slovenski študijski knjižnici v Celovcu.

DELO
Dadi in leteča torba. Ilustrirala Maja Lubi. Ljubljana: Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, 2019.

Dadi und die fliegende Tasche. = Dadi in leteča torba. Prevod iz slovenščine Peter Wieser. Ljubljana: Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, 2019.

ODMEV
Slikanic[a] (…) Dragane Laketić

Književnost za otroke je večstransko pomembna – otrokom pomaga usvajati svet, v katerega so se rodili, spoznavajo jezik in pripovedovanje o njem, razvijajo svoj estetski čut ob ilustracijah , obenem opravljajo prve korake kot bralci – poslušalci in gledalci, ko sledijo zgodbam, pa naj bodo iz realnega ali fantazijskega okolja, pogosto pa v kombinaciji obojega. Obenem je otroška književnost ustvarila svojo posebno obliko knjige, namreč slikanico – kjer se najdeta beseda in slika / risba / ilustracija kot skupna umetniška stvaritev. Slikanico lahko napiše in nariše ena oseba, po navadi sta dve – avor/ica besedila in ilustrator/ka.
Slikanice ki nastajajo na Koroškem, prevzemajo monogokrat tudi vlogo spoznavanja slovenskega jezika, kar se opravlja na razne načine.
Prav tukaj predstavljen[a] slikanic[a] [je] primer takega spoznavanja.
Slikanica Dragane Laketić Dadi in leteča torba se poslužuje paralelne uporabe slovenščine in nemščine s po dvema blokoma na besedilno stran. Pri tem je nemški tekst prevod, ki pomaga pri razumevanju, slovensko besedilo pa je oblikovano tako, da z debelo tiskanimi besedami in besednimi zvezami pomaga pri branju mladim bralkam in bralcem, da preko njih lažje najdejo pomensko pomembne dele besedila in tako razvijajo svoje – interpretativno – branje. Dodan je tudi dvojezičen vprašalnik za pogovor o zgodbi, namenjen staršem, učiteljem in mentorjem.
Slikanica igra v konkretnem okolju, namreč v Celovcu v Mladinskem domu z vrtcem Sonce, varstvom ABCČ, Slovensko študijsko knjižnico, in s konkretnimi osebami ki delajo (so delale) v teh ustanovah – osebje knjižnice Vida, Irena, Amina, Adrian, vzgojiteljica gospa Eva in ravnatelj gospod Blajs, hišnik Ignac, kuharice, kuhar, znanstvenica gospa Brigitte, dijaki in študenti iz mladinskega doma … Pojavljajo se imena pisateljic – npr. Lenča Kupper-, šolska revija Mladi rod, študijska knjižnica. Predvsem pa je tu Dadi s svojo letečo torbo, “deček zlatih las, ki je priletel v Mladinki dom v Celovec. Ne ve, kdo je in kaj njegovo poslanstvo”, predstavi knjižničarka in profesorica slovenščine Barbara Hanuš v spremni besedi naslovno osebo slikanice. A naslovni junak je popoln šele v paru z Dragano – ta ima “čarobni prah, ki ga posuje po torbi, da ta spet poleti”. Slikanica vabi na polet med pravljice in zgodbe, v knjižnico in med prijazne ljudi, ki nas spremljajo v Mladinskem domu – a ne samo tam, gre za brezčasno zgodbo o pomoči drugemu, o prijaznosti, o svetu zgodb in fantazije, o učenju jezikov, “o tem, kaj potrebujemo, da se počutimo varne in sprejete” (Barbara Hanuš), o radovednosti (Sabine Buchwald v spremni misli) in o odkrivanju prav posebnega zaklada (Niko Kupper v spremni misli).
Vlogo predsednika besedilne vsebine prevzemajo seveda tudi ilustracije. Maja Lubi je z Dadijem ustvarila lik, ki ga – slikovno – spoznavamo prestrašenega in umazanega in v joku, spremljamo – slikovno – pri odkrivanju novega okolja radovednega in smejočega, poslovimo pa se od njega – slikovno – srečnega v Draganinem objemu.
(…)

^{Miha Vrbinc v Društvo slovenskih pisateljev. Rastje 14. Revija za literaturo, ustvarjalnost in družbena vprašanja. Ljubljana: jskd, 2020. Stran 245-247.}